Ljubiša Ristić: Kakšna levičarka vendar si? Govoriš kot CNN in CIA!

Kompleks Ristić v režiji Oliverja Frljića govori o Ljubiši Ristiću, režiserju, ki je bil pred desetletji eden od stebrov SMG. Kaj si o pre...

Kompleks Ristić v režiji Oliverja Frljića govori o Ljubiši Ristiću, režiserju, ki je bil pred desetletji eden od stebrov SMG. Kaj si o predstavi, ki si je ni ogledal, misli Ristić sam?
Sobotna priloga

Ljubiša Ristić: Nikdar v življenju nisem menjal svojih političnih stališč. Od vedno sem bil levičar, Jugoslovan, vedno sem govoril in delal isto. 

Najnovejša predstava Slovenskega mladinskega gledališča Kompleks Ristić v režiji Oliverja Frljića govori, med drugim, o Ljubiši Ristiću, režiserju, ki je bil pred desetletji eden od stebrov SMG. Kaj si o predstavi, ki si je ni ogledal, in svetu, v katerem živi danes, misli Ljubiša Ristić, legenda jugoslovanskega in slovenskega teatra? 

Predstava Kompleks Ristić je na festivalu Bitef navdušila, šokirala, razburila in predramila beograjsko kulturno in politično sceno, v prvih dneh oktobra prihaja še v Ljubljano, Slovensko mladinsko gledališče, kjer je bila ideja o projektu tudi spočeta. SMG je svojo jubilejno, šestdeseto sezono začelo z gledališkoarheološko raziskavo pod naslovom Kompleks Ristić; projekt, posvečen opusu Ljubiše Ristića, enega najpomembnejših režiserjev, povezanih s SMG. Mednarodno občinstvo se je v nekaj dneh uprizarjanja predstave razdelilo med zagovornike in nasprotnike gledališča Oliverja Frljića, strokovna javnost je bila nad videnim navdušena. Kritik britanskega časopisa TheGuardian Andrew Haydon, ki Frljićevo delo že dlje časa spremlja, je v svojem blogu med drugim zapisal, da gre za pravo granato, ki deluje tudi s svojim ikonoklazmom, vrsto simbolov, obratov, nepredvidljivih situacij. Svoj zapis je končal z besedami: »Prosim, da se to gledališče čim prej predstavi v Veliki Britaniji. Zdaj je za to že skrajni čas.« 

A niso bili vsi tako zelo vzhičeni od tega, kar so v dobri uri videli na odru Bitefa. Kompleks Ristić, velika mednarodna koprodukcija (SMG Ljubljana, HNK Ivana pl. Zajca z Reke, festivalov Bitef (Beograd) in MOT, Skopje), je vsaj polovico beograjskega gledališkega sveta na večer premiere močno odvrnila. Režiser Ljubiša Ristić si predstave ni ogledal, ampak jutro po premieri, ko sva sedla, da narediva spodnji pogovor, je o predstavi vedel prav vse. In ob tem ni kazal nobenega veselja. Nasprotno; vse, kar je povedal, nekako govori o tem, da Frljić, tako kot ga nekateri že poimenujejo, nikakor ne more postati njegov naslednik. Pred skoraj štiridesetimi leti je Ristić skupaj s koreografinjo Nado Kokotović, režiserjem Dušanom Jovanovićem in igralcem Radetom Šerbedžijo ustanovil KPGT, kratice za Kazalište, Pozorište, Gledališče, Teatar. Naredili in odigrali so več kot tisoč predstav, ponovitev, v katerih je sodelovalo prek tisoč umetnikov, gostovali so na vseh večjih mednarodnih gledaliških predstavah in izpeljali uspešne turneje. Vmes je vsak od njih delal v različnih gledališčih, pri različnih projektih. Dejstvo je, da je Ristić SMG, pa tudi jugoslovansko gledališče sploh, prvi postavil na svetovni zemljevid. 

Oseminšestdesetletni režiser Ljubiša Ristić živi v eni od zgradb nekdanje beograjske cukrarne in tam deluje tudi gledališče KPGT. Sediva v zimskem vrtu, in medtem ko čakava na kavo, me ne vpraša o predstavi, temveč kaj si mislim o Frljiću. Govori hitro in precizno, njegovo znanje res pritiče enciklopedičnemu, kot so mi noč poprej govorili njegovi učenci, danes ugledni in uveljavljeni režiserji in dramaturgi, in s področja zgodovine RKC skačeva v zgodovino likovne umetnosti, gledališča, politične zgodovine, Miloševića in Markovićeve seveda, vojaških taktik, pozicijske vojne, v ljubezen in odpuščanje, namazanima s krvjo. Jasno je, da takrat, ko govori o gledališču, Ristić govori o ljubezni. Zato mu, še preden se spustiva v pogovor o tem, kaj je kot režiser in človek in homo politicus bil in kaj je postal, povem, da bi si takšnega igralskega ansambla, kot ga ima SMG danes, kot njegov vodja ali režiser lahko samo želel. Dragica Potočnjak, ki jo dobro pozna, saj je edina igralka iz te predstave, ki je v osemdesetih igrala v njegovih gledaliških komadih, Matej Recer, Uroš Kaurin, Primož Bezjak, Blaž Šef ter kolegi Nika Mišković in Jerko Marčić na odru ustvarjajo nekaj, kar je težko misljivo, ker uteleša misel šele s fizisom in njega dejanji prav tam, na odru, tisti hip. Bravurozno. »Gledališče seveda ne more spremeniti sveta, tudi če bi hotelo. Njegova vloga v svetu je natanko obratna: to je edini prostor, kjer se svet kot smiseln potrjuje ljudem, ki prihajajo, da se jim to tukaj, v gledališču, potrdi kot skupnosti in kot posameznikom, ki so del skupnosti,« je nekoč povedal Ljubiša Ristić. Frljić pa danes poudarja, da so v družbi nekdanje Jugoslavije bili kodi, s katerimi smo brali gledališče, drugačni od današnjih. In da mora vsak avtor pri sebi razčistiti, kako želi vstopati v 'dialog' s centri politične moči in če ga to sploh zanima. »Gledališče zagotovo ne bo spremenilo ali izboljšalo družbe, v kateri živimo, lahko pa prikliče neke vrste kritično zavest, če že ne kaj drugega.« Je podobnost njunih misli zgolj naključje?



Veste, kaj je včeraj po premieri predstave, ki ste jo gledali, povedal svojim študentom Boro Drašković, veliki jugoslovanski režiser? »V njej je veliko kompleksov, ampak v njej Ristića ni.« Gledalci so zmedeni, ker ne razumejo ozadja predstave. 
                  
Nekateri so jo, zdi se, razumeli, o njej so razpravljali, nekateri so imeli solzne oči, drugi so se nasmejali … Ampak povejte o ozadju.

Gospe so verjetno jokale, ker so videle, kako so igralci urinirali po zemljevidu Jugoslavije, kako so se z zavezanimi krvavimi očmi sprehajali po njej. To ni blasfemija, gre za popolnoma nepojasnljivo potrebo po perverziji, mi je po predstavi povedala igralka Rada Djuričin. 

Zakaj mislite, da je tako?

Prišli ste iz Slovenije. Veste, da tam, tako kot na Hrvaškem, v BiH, Makedoniji in vseh nekdanjih republikah – ki so se, resda s privolitvijo več kot polovice državljanov in s pomočjo separatističnih gibanj odcepile, na Hrvaškem ob pomoči Nemčije in Rusije, s končno nejevoljno privolitvijo ZDA – vlada strah pred obnovitvijo Jugoslavije. Zakaj je Jugoslavija izginila? Zakaj so včeraj ploskali tej predstavi? Ploskali so ji ti isti plačanci, kakršen je režiser sam. Tako vam bom povedal: kako imeti pod nadzorom regijo, kakršna je bila nekoč Jugoslavija? Hrvaško je treba privesti v neugoden položaj, v katerem se je znašla zaradi vseh teh ostankov ustaštva, histeričnega nacionalizma. Kar naenkrat je na Hrvaškem Frljić postal antifašist, antiklerikalec, sprovociral je njihove muke, zvabil jih je na spolzki teren in zdaj skuša razkriti njihov skriti, temen značaj. Kaj počne v Sloveniji? Dela predstave o izbrisanih, in dela predstavo »Kompleks Ristić«, »revalorizira«,« odkriva skrito in temno jugoslovansko »stalinistično (sic!) agendo« v SMG – v gledališki hiši, ki je bila ključna točka edinstvenega jugoslovanskega kulturnega prostora, v katerem so pred dvajsetimi, tridesetimi leti nastali stebri sodobnega slovenskega gledališča, kjer so se zgodile prve velike spremembe. Moral je zajahati najboljšega slovenskega konja. In kaj počne v Srbiji? Izvaja naloge, ki jih zahteva Haag, in trobi pesmice, s katerimi Nato opravičuje bombardiranje Jugoslavije. Hoče pustiti vtis, da se pred njim v srbskem teatru ni zgodilo nič pomembnega in da je treba vse, kar se je lepega in dobrega zgodilo, izbrisati. Ostati morajo samo zločini … Srebrenica, zločini. Tukaj pravijo: ko' Švaba tra-la-la ... Za Frljića je Ristić, kakor pravi, sumljiv levičar, on to kot častnik Družbe Jezusove, saj je študiral teologijo in filozofijo pri jezuitih, kajne, najbolje ve in je za arbitražo o današnji levici pooblaščen, da o njej sodi. Podobno kot Žižek in Srećko Horvat ter ostali en vogue »levičarji« se tudi on strastno bori proti kapitalizmu. To pa lahko počnejo samo, če hkrati izgovarjajo mantro o Miloševiću, agresiji, genocidnih Srbih in druge neumnosti Nata. Beograd je sploh prepoln teh Nato kurb. Frljić, kot tudi Žižek in Horvat, so njihovi heroji. To, kar počnejo v Ljubljani z Mladinskim, počno v Beogradu z Bitefom. Tudi njega kmalu več ne bo in Sterijinegapozorja tudi ne. Vse morajo dobiti v svoje roke, vse morajo devalvirati, »revalorizirati«, uničiti vse sledi, podobno kot v Tarantinovem filmu Šund. 

Kdo to pravi?

To govorijo njegove predstave. Veste, kakšna je videti predstava o Đinđiću? Veliko burje, veliko rdeče barve in igralci, ki roke do komolcev namakajo v rdečo barvo – krvave srbske roke. Njegov cilj je, da bi ljudi prepričal, da v Srbiji ne obstaja nič drugega kot zločin. In če je že bilo kaj dobrega, je treba slednje na novo ovrednotiti. A pri svojih izjavah je nepazljiv, v Politiki je na primer izjavil: »Nemara je bilo Ristićevo gledališče res pomembno, velike predstave, ampak treba jih je revalorizirati v okviru njegovega kasnejšega političnega udejstvovanja.« Revalorizirati? Ponovno oceniti? Neprikriti samozadovoljni stalinizem. Jezuiti so svetu zapustili veliko dobrih stvari, predvsem sistem izobraževanja, v gledališču Stanislavskega, Grotowskega, Barbo. A zgodovina nas uči, da je stalinizem kot različica boljševizma, podobno kot nacizem, pravi in najboljši učenec Družbe Jezusove. Frljić pravi, Missa v a-molu, pazite, morda da je to takrat res bil antistalinistični obračun Ristićeve nove levice z dogmatizmom v Sovjetski zvezi, Jugoslaviji in Sloveniji … Ampak po tistem, ko se je Ristić angažiral v Jugoslovanski levici (JUL) in z Miro Marković, Miloševićem, zločincema, zdaj je treba drugače gledati in razumeti njegovo predstavo, ki je nastala leta in leta prej … Frljić je politični aktivist, v kontekstu gledališča popolnoma nepomemben. Ni mi jasno, da se je lahko inteligenten človek, kot je Tomaž Toporišič, v vlogi dramaturga podpisal pod takšen projekt. Včeraj sem Dušanu Jovanoviću rekel, da bom za ljubljansko Delo povedal: Ta predstava nima nobene bistvene povezave z menoj, da v njej ni nič pomembnega, kar bi bilo usmerjeno proti meni. Ta predstava je uperjena proti tebi, Dušan, ti si njihova tarča, tebe hočejo odstraniti iz kulturne zgodovine Slovenije, te denuncirati kot igralca in pričevalca neke ere, ki ne sme več obstajati, ki se nikoli več ne sme vrniti … Ni jim dovolj, da si se me javno     odrekel že pred petnajstimi leti! Mar ni Frljić prav vam v intervjuju povedal, da ne sme več obstajati jugoslovanski kulturni prostor, ker je to nekaj podobnega, kot je bila JLA?!

Rekel mi je: »Dejstvo je, da so blagovno znamko Jugoslavija na začetku devetdesetih izkoristili za mnogo slabega: vojska je zelo dolgo zadržala pridevnik jugoslovanska (JNA, JLA), tudi takrat, ko je obstreljevala Vukovar, Dubrovnik ali Sarajevo … V tistem času to gotovo ni bila več jugoslovanska vojska, še manj narodna.« 

Saj to pravim, ko govorimo o JlA, gre za še bolj resne stvari. Veste, kaj to pomeni? V Sloveniji so streljali na JLA; se pravi, da moramo z vsemi topovi streljati na Ristića in edinstven jugoslovanski kulturni prostor, ker Ristić je nekdo, ki je to promoviral. Zato je Mladinsko in njegova veličastna vloga v zgodovini slovenskega in jugoslovanskega gledališča cilj tega uničenja. A mi smo delali v Mladinskem, pol Jugoslavije je delalo v Mladinskem, Dušan Jovanović, ki je pisal svoje drame, vsi smo delali v SMG. Prišla je Nada Kokotović, vsi najboljši umetniki nekdanje Jugoslavije so delali v SMG. Ampak Frljić meni, da je ta resničnost iz preteklosti nevarna tako kot nekdanja skupna vojska! Kot JLA. Mislim, da sem zanj zanimiv strelovod. V ozadju tega pa je čutiti njegov strah in seveda panični strah njegovih mentorjev, da bi se obnovilo resnično in globoko povezovanje nekdanje Jugoslavije. Namesto teh zavajajočih »regionalnih sodelovanj«, ki potekajo pod nadzorom in z denarjem evropskih licemernih neokolonialnih goničev sužnjev … Nikar ne mislite, da je Frljić spontani igralec na tej gledališko-politični sceni. Veste, kaj odgovori moj prijatelj Peter Handke na vprašanje, kako komentira, kar o njem govori Biljana Srbljanović? »Ne zanima me, kaj o meni govori ta Nato cipa.« In to počnejo te Nato hure samo zaradi denarja. In to počnejo premnogi nekdanji levičarji, konvertiti, preberite si knjigo WhoPaidthePiper?: The CIA andtheCulturalColdWar avtorice FrancesStonorSaunders.

Dobro poznam. Ampak o principih, pogosto nečastnih provenienc, intelektualcev so pisali že mnogi pred njo.

Ali pa sijajno Miro Bogdanović, ki piše o tem, kako je Cia napisala Djilasove knjige, sočasno pa z vsemi silami skrbela za »keeping Tito afloat«. Ti nekdanji levičarji, če nadaljujem, na območju nekdanje Jugoslavije delajo za denar »tisto, kar je treba«. Vsi ustvarjajo pod pritiskom. Vsi doživljajo stockholmski sindrom, pod pritiskom začnejo sodelovati s sovražnikom. Identificirajo se s sovražnikom, pomagajo mu in delajo, kar se pričakuje od njih – to je način, da človek preživi. O tem je govoril že Freud, dve knjigi na to temo pa je napisal Vladimir Dedijer. Vidite, jaz nisem temačen človek, ni mi treba tega početi. Vsakemu povem, poslušaj, nič ne potrebujem. In me pustijo na miru. Ob šestdesetletnici SMG je treba izbrisati »to mračno preteklost Mladinskega«, enega nekdanjih najpomembnejših kulturnih centrov Jugoslavije in Evrope, preden so »naplavili« vsi ti evropski »prvoborci«. 

Mislim, da ste vseeno narobe razumeli to, kar so vam povedali o predstavi …

Pomislite, kaj nismo prav v Mladinskem delali predstavo po literarni predlogi Lojzeta Kovačiča?! Mar nisem v tem gledališču režiral tekstov Vitomila Zupana?! Avtorje, ki takrat niti približno niso bili po godu partiji in Vidmarju. Iz dneva v dan smo tam delali, se mučili…

Delo

Povezani članci

vesti 6467713346622986833

Popularno

Novo

BKG

Pretplatite se besplatno

item